Po preselitvi v novo šolsko stavbo (do leta 1978 je pouk potekal v grajski stavbi v beltinskem parku), zgrajeno leta 1978, je v njenem srcu zaživela tudi za tiste čase sodobno urejena knjižnica s tremi prostori: izposojevalnico, čitalnico in večnamenskim prostorom.
Včasih je pouk potekal v grajski stavbi v Beltincih.
Razen kovinskih stojal za knjige v dolžini 40 metrov in šestih vzidanih omar je bila pohištveno opremljena s tistim, kar je ostalo od starih učilnic. Knjižni fond je znašal tedaj okoli 2000 enot, izmed katerih je bila vsaj polovica obrabljena in zastarela. Normativ fonda je bil vsaj nekajkrat manjši, kot bi po tedanjih merilih moral biti (šolo je obiskovalo okoli 1000 učencev). Inventarno smo knjižnico uredili za prosti pristop ob strokovni pomoči delavcev soboške Pokrajinske in študijske knjižnice, redni knjižničar za polno delovno obvezo pa je bil nastavljen v šolskem letu 1979/80.
Izposojanje je bilo klasično (kartice in izkaznice), vendar pa smo že od začetka postavljali knjige po abecednoimenskem avtorskem sistemu (C, P, M, L …), poljudnoznanstveno literaturo pa po decimalni klasifikaciji. Knjige smo opremljali po predpisanih normativih za prosti pristop in jih ovijali v prozorno (gradbeno) folijo, ker smo ugotovili, da jim to podaljšuje trajanje. Za slikanice in broširane zvezke smo si omislili posebne predalčnike, ki so se pokazali nenadomestljivi tudi dandanes, ko je knjižnica opremljena s sodobnim pohištvom. Takoj smo – v povezavi s strokovnjakom iz soboške tiskarne in knjigoveznice – organizirali knjigovezniški krožek, ki je deloval več let in popravil in posodobil okoli 3500 izvodov različnih knjig. Ob njem se je temu delu priučilo kakšnih 30 učencev, od katerih jih je nekaj celo nadaljevalo to delo doma ali v poklicu.
Leta 1988 smo na šoli v sodelovanju s Pomursko založbo odprli mini knjigarno s potrebščinami za učence in šolo, katere čisti prihodek smo lahko namenili v nabavo knjig, revij in opreme v knjižnici. To je pripomoglo, da smo že v treh letih dosegli nivo predpisanega fonda na učenca, do danes pa smo ga povsem posodobili in krepko presegli.
S popravili knjig smo ohranili pomemben starejši izbor knjig, ki so dandanes redke ali pa celo neobnovljive. Pri nabavni politiki smo posebej upoštevali izbor knjig za obvezno branje in bralno značko, saj se kot ena redkih šol lahko postavimo s 5–6 naslovi knjig za vsak razred v tolikšnih izvodih, kot znaša število učencev v oddelkih, kar pomeni, da pri tej vrsti bralnega pouka ni nobenih zastojev. Pri nabavni politiki smo spretno izkoriščali ugodnosti (popusti, akcije, donacije…), da finančne postavke v letnih načrtih zato nismo nikoli prekoračili.
Vsa leta delovanja knjižnice do leta 2002 je bil v knjižnici zaposlen 1 knjižničar za polni delovni čas, s prihodom devetletke pa je bila nuja dodatno zaposliti še enega, ker je knjižnica postala osrednji informacijski center na šoli. Zaenkrat je dodatna zaposlitev le polovična, delo pa je ustrezno razdeljeno. Prej so pomagali knjižničarju pri izposoji in tehničnih delih v knjižnici učenci (od prvih do zadnjih razredov), ki so v prostem času, ob odmorih in po koncu pouka, ko so prihajali obiskovalci, vsakodnevno dežurali v parih. Njihovo delo smo nagrajevali s priznavanjem interesne dejavnosti (knjigovezniški krožek, vodenje knjižne izposoje), ob posebni marljivosti ali slovesu od šole pa tudi s knjižnimi in praktičnimi darili. (Zanimivo je, da so mnogi izmed okoli petdesetih v vseh teh letih »zašli« v pedagoške poklice – nekateri so dandanes celo zaposleni na naši šoli – drugi pa se s to dejavnostjo ukvarjajo tudi po ljubiteljskih društvih ali knjižnicah…)
Knjižnica, ki jo je ob pomanjkanju strokovnega knjižničarskega kadra moral na šoli prevzeti učitelj slavist, ki si je potem sproti nabiral strokovne izkušnje po ponujenih izobraževalnih možnostih (aktivi knjižničarjev, seminarji za strokovno izpopolnjevanje v okviru ZZŠ in Bibliotekarskega društva, seminarji za računalniško opismenjevanje in uporabo najsodobnejših operativnih sistemov poslovanja, ekskurzije …), je bila že od prvega dne odprta tudi za spremljevalne dejavnosti. Prej omenjena knjigarna je bila v njenem sklopu vse do »časov DDV«, ko seveda to ni bilo več mogoče. V njej so se odvijale manjše predstave in predavanja, knjižni večeri in srečanja z umetniki, tedni vseživljenjskega učenja, ure rednega pouka … V knjižnici je potekalo urejanje in izdajanje šolskega glasila in pripravljanje prireditev za šolo in okolje. Knjižnica je vodila vso nabavo knjižničnega gradiva in promet z oskrbo učencev in delavcev šole s periodiko in učbeniki (v ta namen že leta dolgo vzorno vodimo učbeniški sklad).
Že v začetku 80-tih let je veljala knjižnica OŠ Beltinci za najsodobnejšo te vrste v regiji, vendar jo je nagel razvoj informacijske in učne tehnologije spravil počasi daleč nazaj. Ko je knjižničar pridobil prva znanja o posodabljanju prostora, tehnologije in programa dela, je pomanjkanje materialnih sredstev za modernizacijo izničilo ta prizadevanja. Po nekaj letih smo začeli knjižnico pripravljati za program SAOP (disketni program), pri polovici prenesenega fonda pa je ugodna ponudba tehnologije COBISS prekinila tudi ta prizadevanja. Postali smo pionirji tega programa v pomurski regiji med osnovnimi šolami (leta 2000), ob (spet) strokovni pomoči PIŠK v M. Soboti in opravljenih izobraževanjih v mariborskem IZUM-u pa po petih letih prakse v tem programu ugotavljamo, da brez njega ne bi več mogli ustrezno delati.
S pomočjo izdatne pomoči Zavarovalnice Triglav, ki nam je pomagala opremiti in preurediti prostore informacijskega centra (osrednji prostor s tremi računalniki in sodobnimi knjižnimi policami (dolžina polic je 260 metrov), pravljični kotiček s prijetno sedežno garnituro, ustreznimi omarami za redko in neknjižno gradivo ter rezervni fond, sodobno čitalnico z multimedijsko opremo, računalniško učilnico s kompletno opremo za 30 učnih mest – vse skupaj v središču stavbe in primerno zvočno izolirano). Ker je šola v zadnji fazi prenovitve in posodobitve, ima knjižnica vse potrebne pogoje za delo, zato je tudi ves čas odprtja (dnevno od 7.00 do 14.00) polno zasedena. Klasično izposojo je nadgradilo iskanje informacij med policami in ekrani, uporabniki pa so se navadili na študijsko delo v knjižničnem prostoru. Vloga knjižničarja se je iz manipulativnega posrednika fonda spremenila v informacijskega vodnika, kar zahteva seveda tudi permanentno strokovno izobraževanje.
Pomembno dejstvo je tudi, da smo na ta nivo prišli po lastnih prizadevanjih in ob razumevanju potrebe za vlaganja v knjižnico pri vodstvu šole, ki je moralo v zelo kratkem času poskrbeti za prehod šole v devetletko in dobesedno stoodstotno prenoviti zastarelo šolo in tehnologijo izobraževanja z opremo vred. Celotni fond, njegovo opremo za računalniški program in zaščito (ovitki in oznake) je opravil knjižničar sam brezplačno in tudi izven delovnega časa, kar je zadevo zelo pocenilo. Tako pridobljen prihranek smo koristno vložili v prenovitev knjižnega fonda, katere stroški postajajo vse občutnejši.
